Zgodovinski pregled začetkov telefonije

Dobra stara telefonija naj bi se zgodila, ko je leta 1876 Aleksander Graham Bell sestavil prvi uporaben telefon že prejel dva neodgovorjena klica od Chucka Norrisa je v prejšnjem blogu zapisal Boštjan. Prav res bi to možno bilo če bi Chuck uporabil telefon od Nemca Filipa Reissa in bi ta bil kompatibilen z Bellovim telefonom. Prvi pionir in prvi praktični poizkus prenosa človeškega glasu s pomočjo električnega toka je opravil Nemec Filip Reiss leta 1861 kar je 15 let prej kot Aleksander Graham Bell.

Prvi delujoč električni telefon Filipa Reissa

Nemec Filip Reiss (link) je pri študiju slušnega organa prišel na idejo, da bi izdelal telefon, ki bi imel podobo slušnega organa in da bi deloval s pomočjo električnega toka.

Poizkus prenosa človeškega glasu s pomočjo električnega toka je opravil Nemec Filip Reiss leta 1861 kar je 15 let prej kot Aleksander Graham Bell

Telefon, ki ga je sestavil je imel oddajnik in sprejemnik. Oddajnik je imel obliko lijakastega trobila in njegovo dno je bilo prekrito s kožo živalskega mehurja, ki je rabila kot membrana. Pod vplivom zračnega valovanja je membrana med govorom nihala, njeno nihanje pa je povzročilo vklapljanje električnega toka prek prožnih kovinskih kontaktnih peres, nameščenih na membrani, ki so odvisno od jakosti zvoka prepuščali prek kontaktov šibkejši ali močnejši električni tok. Sprejemnik je bil sestavljen iz elektromagneta in membrane iz mehke tanke železne pločevine, ki je nihala v ritmu spreminjajočega se elektromagnetnega polja, ki se je spreminjalo glede na jakost električnega toka iz oddajnika in membrana je tako povzročila zvočno valovanje. Reissov sprejemnik so prevzeli kasnejši raziskovalci , ki so ga izboljšali. V principu je ta rešitev ostala kot najboljša do danes, le da so sprejemniku dodali trajni magnet. Telefonija Reissovih modelov telefona so se razširili po vsej Evropi in tudi v Ameriko, ker pa se je le redko posrečilo prenašati govor, so kmalu prišli v pozabo.

Dobri stari telefon z induktorjem za pozivanje telefonskega operaterja

Kako pa je dobra stara telefonija začela pot v naših krajih?

Prvi zapis je decembra leta 1877 objavil Laibacher Zeitung, da je Višja tehnična šola oziroma ravnateljstvo višje realke kupilo telefonski aparat, s katerim so 6.12.1877 izvedli prvi poizkus v pisarni deželnega predsednika – glavarja Widmanna (Bohuslav Ritter von Widmann). Telefon je vse navdušil s svojimi zmogljivostmi, tako da so ga označili za »najnovejšo in epohalno iznajdbo«.

Ljubljana deželni dvorec danes sedež Univerze v Ljubljani

Sedež deželnega glavarja se je nahajal na današnjem prostoru stavbe sedeža Univerze v Ljubljani. Prvotno stavbo deželnega glavarja je potres leta 1895 zelo poškodoval in tako smo Ljubljančani med drugim tudi po zaslugi tedanjega ljubljanskega župana g. Hribarja dobili novo in impresivno stavbo Kranjski deželni dvorec ali Deželni dvorec v Ljubljani (link) po meni še danes najlepša stavba v Ljubljani.

Villa Samassa in prva krajevna telefonska linija v Ljubljani

Villa Samassa danes

Krajevna telefonija prva telefonska linija v dolžini 140 metrov

Prvi pravi telefon in telefonsko linijo ter telfonija doma v dolžini 140 metrov je leta 1881 v Ljubljani napeljal podjetnik lastnik livarne in zvonarne Albert Samassa (link). Vzpostavil je prvo fiksno analogno telefonsko linijo od proizvodnega obrata tovarne na Zvonarski ulici do svojega urada v vili nad Karlovško cesto. Telefonska linija je delovala brezhibno.

Časnik »Narodne novine« je 20.12.1877 poročal o prvem poskusu uporabe telefona na medkrajevni zvezi na relaciji Gradec – Maribor preko obstoječe telegrafske žice. Graško telegrafsko ravnateljstvo je namestilo dva telefona, enega v Gradcu, drugega v Mariboru. Povezana sta bila s telegrafsko žico. Karkoli so izgovorili ali zaigrali na eni strani, se je jasno preneslo na drugo stran. Kasneje so v Celovcu namestili še en aparat in ga priključili na zvezo Gradec—Maribor. Vse, kar so govorili med Gradcem in Celovcem, se je jasno slišalo tudi v Mariboru.

Prva požarna gasilska telefonska linija. Danes je stavba bolj poznana kot zgradba v kateri biva Šentjakobsko gledališče.

Ljubljanski urar in elektromehanik Josip Geba je 14.1.1882 napeljal prvo požarno gasilsko telefonsko linijo. Telefonska linija je bila napeljana med požarno opazovalnico na stolpu ljubljanskega gradu in prostori ljubljanskega prostovoljnega gasilskega društva (link). Pri tem je uporabil telegrafsko žico. Ta linija naj bi služila za hitrejše in učinkovitejše ukrepanje ob požarih. Poleg požarno-gasilske linije so leta 1890 napeljali še telefonsko linijo od vodovodne postaje v Klečah do vodovodnega urada v Beethovnovi ulici in do pisarne prostovoljnega gasilskega društva. Projekt in delo je opravila dunajska firma Siemens & Halske (link). 

Železniški kolodvor Trst – Sv. Andrej

Najdaljša evropska telefonska linija in gradnja novih poštnih poslopij

Leta 1892 je bila zgrajena najdaljša evropska telefonska linija Dunaj-Gradec-Maribor-Celje-Ljubljana-Trst po trasi južne železniške proge (link), ki je pričela z delom 1.10.1892. Linija je bila direktna, kar je pomenilo, da niso bili vsi kraji ob trasi priključeni na linijo. Med Gradcem in Trstom ni nobeno mesto dobilo telefonske zveze. Ta linija je bila v ponos avstrijski državi, saj je bila s 505 km najdaljša telefonska linija v Evropi. Po vzpostavitvi najdaljše evropske telefonske linije leta 1892 je trgovinsko ministrstvo na Dunaju odločilo,da se bo z gradnjo državnega telefonskega omrežja v Ljubljani pričelo po zgraditvi novega poštnega poslopja. O gradnji poštnega poslopja v Ljubljani so odločali že v letu 1891. Tedaj je avstrijska vlada predložila državni zbornici zakon, ki je vlado pooblaščal, da najame večja posojila za gradnjo novih poštnih poslopij v šestih mestih, med njimi tudi v Ljubljani in Mariboru.

Ljubljana Šelenburgova ulica na razglednici vidimo Hotel Slon in takrat novo zgradbo Pošte na današnjem vogalu Čopove ulice in Slovenske ceste.

Glede lokacije v Ljubljani so obstajale različne variante, vendar so se končno odločili za prostor med Šelenburgovo in Slonovo ulico. Načrte za novogradnjo Ljubljanske pošte so izdelali v uradu za poštne gradnje na Dunaju, delo pa je prevzel kot najcenejši ponudnik ljubljanski gradbeni podjetnik Filip Supančič. Temeljni kamen so položili mesec dni po potresu, dne 21. maja 1895. Stavba je bila dograjena že 1. novembra 1896. leta. Po mnogih prizadevanjih je Ljubljana v letu 1897, dočakala napeljavo telefonskega omrežja. Dela so pričeli opravljati v juliju. Pričakovali so, da bodo dokončana že v avgusta istega leta, vendar so se dela zavlekla, tako da so bila končana 16. oktobra 1897 je ljubljanska telefonija oz. telefonsko omrežje pričelo delovati. Takrat je imela Ljubljana 66 naročnikov. Prepričani so bili, da se bo število naročnikov hitro večalo, »čim spozna občinstvo veliko dobroto te naprave«. Že 9 dni kasneje, 25. 10. 1897, je bilo ljubljansko državno telefonsko omrežje vključeno v medkrajevni telefonski promet, ki se je odvijal na liniji Dunaj—Trst. Tega dne je Ljubljana dobila telefonsko zvezo z Dunajem, Gradcem in Trstom. Istočasno z otvoritvijo omrežja 16.10.1897 je Ljubljana dobila tudi prvo javno telefonsko govorilnico.

V letu 1898 je število telefonskih naročnikov v Ljubljani naraslo na 89. V letu 1900 pa naj bi po Bogdanu Kurbusu število telefonskih naročnikov drastično naraslo, bilo naj bi jih kar 192. Ta številka je v resnici previsoka takega števila naročnikov v Ljubljani ni bilo niti leta 1918. Za to leto navaja Fran Juriševič 155 telefonskih naročnikov. Svojo trditev utemeljuje s telefonskim imenikom za leto 1918, kar dejansko drži. Prav malo je verjetno, da bi se število telefonskih naročnikov v dveh letih naglo zvišalo in nato do leta 1918 nazadovalo. Z gotovostjo lahko zatrdimo, da je ljubljansko telefonsko omrežje počasi raslo in da gre pri tem za pomoto (verjetnejša bi bila številka 92). Kdo so bili telefonski naročniki v Ljubljani? Odgovor bomo poiskali v telefonskem imeniku za leto 1918. Telefonske priključke so imeli deželni in mestni uradi, razne ustanove (gledališče, sirotišnica, itd…), tovarne, delavnice, trgovine, odvetniške pisarne, uredništva časopisov, banke in razna društva. Zasebnih telefonskih priključkov je bilo malo, največ 10, med njimi predsednik deželnega sodišča ter nekaj doktorjev in podjetnikov.

Pozdrav iz Maribora razglednica poslana 10. avgusta 1899

Tudi drugje na Slovenskem je telefonija vendarle počasi napredovala. Tako so v letu 1918 delovala naslednja omrežja: Ljubljana (155 naročnikov), Koper (8 naročnikov), Piran (6 naročnikov), Gorica (18 naročnikov), Tržič (11 priključkov)” in Maribor (68 telefonskih priključkov). Še cela vrsta krajev pa je dobila telefon bodisi v poštnem uradu ali pa v žandarmerijski postaji. V letu 1918 so bili to kraji: Bohinjska Bistrica, Dolenji Logatec, Gorenja vas, Jesenice, Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Radovljica, Škofja Loka, Železniki, Žiri, Celje, Grobelno, Idrija, Sežana, Konjice, Kri-ževci, Laško, Ljutomer, Meža, Mežica, Moškanjci, Pragersko, Prevalje, Ptuj, Račje, Radenci, Radgona, Rimske Toplice, Rogatec, Rogaška Slatina, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Strmišče, Šentjur pri Celju, Lenart, Sv. Lovrenc na Pohorju, Šmarje pri Jelšah, Špilje, Štore, Velenje in Žalec.

Zaključek

Kakor vse novosti je tudi telefonija v začetku vzbujala pri državnih organih precej nezaupanja. Vso začetno aktivnost pri uvajanju »najnovejše in epohalne iznajdbe« je država prepustila privatni in občinski pobudi. Tako so bile vse prve telefonske linije in omrežja v občinskih in privatnih rokah. Poleg občin so prve telefonske linije in omrežja oblikovali veleposestniki na svojih posestvih. Kljub vsemu nezaupanju pa si je država iz previdnosti zagotovila monopol nad telefonskim prometom in je nato čakala rezultate. Telefonski promet in vsa do tedaj napeljana telefonija se je podredila trgovinskemu ministrstvu. Kdor je hotel zgraditi lokalno telefonsko omrežje, je moral pridobiti državno koncesijo. Ob podeljevanju koncesij si je država pridržala veliko pravic in dobesedno nobene odgovornosti. Tveganje je v celoti prevzel na svoja pleča koncesionar. Država je imela tako pravico nadzirati telefonska omrežja preko trgovinskega ministrstva in ustaviti delo koncesionarjeve centrale, če se ji je to zdelo potrebno. Določevala je pogoje za nastanitev uslužbencev in višino letne naročnine za telefonski priključek. Država pa si je vzela tudi pravico do policijskega nadzorovanja lastnikov telefonskih priključkov. Že po petih letih je lahko prisilno odkupila vse naprave. Po dvajsetih letih pa so vse naprave prešle v državno last. Medtem je moral koncesionar skrbeti za nadzor nad delovanjem telefonskih naprav.

Število lokalnih telefonskih omrežij je hitro naraščalo. Tako je bilo v Avstriji leta 1888
28 telefonskih omrežij, 62 javnih telefonskih govorilnic in 653 telefonskih naročnikov. Leta 1894 že 104 telefonska omrežja, 229 javnih telefonskih govorilnic, 8732 telefonskih naročnikov in 47 medkrajevnih telefonskih linij, v dolžini 4230 km. Zaradi tako hitre rasti krajevnih telefonskih omrežij se je postavljalo vprašanje medkrajevne povezave. Ker ob ostrih pogojih in zelo velikih stroških privatni podjetniki niso bili zainteresirani za izgradnjo medkrajevnih linij, je država prevzela to dolžnost. To in pa spoznanje, da lahko telefonski promet prinaša velike dohodke, je napeljalo državo, da je pričela v 90. letih 19. stoletja graditi državna telefonska omrežja in misliti na podržavljenje obstoječih privatnih telefonskih omrežij. Tako so npr. tržaško privatno omrežje podržavili 1.1.1893 le dva meseca po pričetku dela telefonske linije Dunaj—Trst. S tem datumom so pričeli v Avstro-Ogrski podržavljati privatna telefonska omrežja in odvzemati koncesije. Odkupi omrežij so bili opravljeni do konca leta 1893. Državna blagajna pa je prevzela vsa omrežja v eksploatacijo s 1.1.1894.

Najboljši opis razvoja telefonije pred I. svetovno vojno v naših krajih katerega smo v večini povzeli je opisal g. dr. Žarko Lazarević (link) v Kroniki časopisa za krajevno zgodovino leta 1987. Celoten članek si lahko preberete online na strani Digitalna knjižnica Slovenije spletna povezava je navedena v uporabljenih virih.

Uporabljeni viri:

• Maks Kadivec. “Telefonske posredovalne naprave 1. del” Ljubljana 1976
• Lazarević, Žarko. “Začetki uvajanja telefonije v Ljubljani.” Kronika (Ljubljana) letnik 35. številka 1/2 (1987) str. 97-100. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YC7TWQFX
• Ana N. Kneževič. “Priročnik telefonskega sporazumevanja” Ljubljana 1989