Prvi delujo\u010d elektri\u010dni telefon Filipa Reissa<\/h3>\n
Nemec Filip Reiss (link<\/a>) je pri \u0161tudiju slu\u0161nega organa pri\u0161el na idejo, da bi izdelal telefon, ki bi imel podobo slu\u0161nega organa in da bi deloval s pomo\u010djo elektri\u010dnega toka.<\/p>\n \u00a0<\/em><\/p>\n Telefon, ki ga je sestavil je imel oddajnik in sprejemnik. Oddajnik je imel obliko lijakastega trobila in njegovo dno je bilo prekrito s ko\u017eo \u017eivalskega mehurja, ki je rabila kot membrana. Pod vplivom zra\u010dnega valovanja je membrana med govorom nihala, njeno nihanje pa je povzro\u010dilo vklapljanje elektri\u010dnega toka prek pro\u017enih kovinskih kontaktnih peres, name\u0161\u010denih na membrani, ki so odvisno od jakosti zvoka prepu\u0161\u010dali prek kontaktov \u0161ibkej\u0161i ali mo\u010dnej\u0161i elektri\u010dni tok. Sprejemnik je bil sestavljen iz elektromagneta in membrane iz mehke tanke \u017eelezne plo\u010devine, ki je nihala v ritmu spreminjajo\u010dega se elektromagnetnega polja, ki se je spreminjalo glede na jakost elektri\u010dnega toka iz oddajnika in membrana je tako povzro\u010dila zvo\u010dno valovanje. Reissov sprejemnik so prevzeli kasnej\u0161i raziskovalci , ki so ga izbolj\u0161ali. V principu je ta re\u0161itev ostala kot najbolj\u0161a do danes, le da so sprejemniku dodali trajni magnet. Telefonija Reissovih modelov telefona so se raz\u0161irili po vsej Evropi in tudi v Ameriko, ker pa se je le redko posre\u010dilo prena\u0161ati govor, so kmalu pri\u0161li v pozabo.<\/p>\n Dobri stari telefon z induktorjem za pozivanje telefonskega operaterja<\/em><\/p>\n Prvi zapis je decembra leta 1877<\/strong> objavil Laibacher Zeitung<\/strong>, da je Vi\u0161ja tehni\u010dna \u0161ola oziroma ravnateljstvo vi\u0161je realke kupilo telefonski aparat, s katerim so 6.12.1877<\/strong> izvedli prvi poizkus v pisarni de\u017eelnega predsednika \u2013 glavarja Widmanna<\/strong> (Bohuslav Ritter von Widmann). Telefon je vse navdu\u0161il s svojimi zmogljivostmi, tako da so ga ozna\u010dili za \u00bbnajnovej\u0161o in epohalno iznajdbo\u00ab.<\/p>\n Sede\u017e de\u017eelnega glavarja se je nahajal na dana\u0161njem prostoru stavbe sede\u017ea Univerze v Ljubljani. Prvotno stavbo de\u017eelnega glavarja je potres leta 1895 zelo po\u0161kodoval in tako smo Ljubljan\u010dani med drugim tudi po zaslugi tedanjega ljubljanskega \u017eupana g. Hribarja<\/a> dobili novo in impresivno stavbo Kranjski de\u017eelni dvorec ali De\u017eelni dvorec v Ljubljani (link<\/a>) po meni \u0161e danes najlep\u0161a stavba v Ljubljani.<\/p>\n Prvi pravi telefon in telefonsko linijo ter telfonija doma v dol\u017eini 140 metrov je leta 1881<\/strong> v Ljubljani napeljal podjetnik lastnik livarne in zvonarne Albert Samassa<\/strong> (link<\/a>). Vzpostavil je prvo fiksno analogno telefonsko linijo od proizvodnega obrata tovarne na Zvonarski ulici do svojega urada v vili nad Karlov\u0161ko cesto. Telefonska linija je delovala brezhibno.<\/p>\n \u010casnik \u00bbNarodne novine\u00ab<\/strong> je 20.12.1877<\/strong> poro\u010dal o prvem poskusu uporabe telefona na medkrajevni zvezi na relaciji Gradec \u2013 Maribor<\/strong> preko obstoje\u010de telegrafske \u017eice. Gra\u0161ko telegrafsko ravnateljstvo je namestilo dva telefona, enega v Gradcu, drugega v Mariboru. Povezana sta bila s telegrafsko \u017eico. Karkoli so izgovorili ali zaigrali na eni strani, se je jasno preneslo na drugo stran. Kasneje so v Celovcu namestili \u0161e en aparat in ga priklju\u010dili na zvezo Gradec\u2014Maribor. Vse, kar so govorili med Gradcem in Celovcem, se je jasno sli\u0161alo tudi v Mariboru.<\/p>\n Ljubljanski urar in elektromehanik Josip Geba<\/strong> je 14.1.1882<\/strong> napeljal prvo po\u017earno gasilsko telefonsko linijo<\/strong>. Telefonska linija je bila napeljana med po\u017earno opazovalnico na stolpu ljubljanskega gradu in prostori ljubljanskega prostovoljnega gasilskega dru\u0161tva (link). Pri tem je uporabil telegrafsko \u017eico. Ta linija naj bi slu\u017eila za hitrej\u0161e in u\u010dinkovitej\u0161e ukrepanje ob po\u017earih. Poleg po\u017earno-gasilske linije so leta 1890<\/strong> napeljali \u0161e telefonsko linijo od vodovodne postaje v Kle\u010dah do vodovodnega urada v Beethovnovi ulici in do pisarne prostovoljnega gasilskega dru\u0161tva. Projekt in delo je opravila dunajska firma Siemens & Halske<\/strong> (link<\/a>).\u00a0 Leta 1892<\/strong> je bila zgrajena najdalj\u0161a evropska telefonska linija\u00a0Dunaj-Gradec-Maribor-Celje-Ljubljana-Trst<\/strong> po trasi ju\u017ene \u017eelezni\u0161ke proge (link<\/a>), ki je pri\u010dela z delom 1.10.1892. Linija je bila direktna, kar je pomenilo, da niso bili vsi kraji ob trasi priklju\u010deni na linijo. Med Gradcem in Trstom ni nobeno mesto dobilo telefonske zveze. Ta linija je bila v ponos avstrijski dr\u017eavi, saj je bila s 505 km najdalj\u0161a telefonska linija v Evropi. Po vzpostavitvi najdalj\u0161e evropske telefonske linije leta 1892 je trgovinsko ministrstvo na Dunaju odlo\u010dilo,da se bo z gradnjo dr\u017eavnega telefonskega omre\u017eja v Ljubljani pri\u010delo po zgraditvi novega po\u0161tnega poslopja<\/strong>. O gradnji po\u0161tnega poslopja v Ljubljani so odlo\u010dali \u017ee v letu 1891. Tedaj je avstrijska vlada predlo\u017eila dr\u017eavni zbornici zakon, ki je vlado poobla\u0161\u010dal, da najame ve\u010dja posojila za gradnjo novih po\u0161tnih poslopij v \u0161estih mestih, med njimi tudi v Ljubljani in Mariboru.<\/p>\n Glede lokacije v Ljubljani so obstajale razli\u010dne variante, vendar so se kon\u010dno odlo\u010dili za prostor med \u0160elenburgovo in Slonovo ulico. Na\u010drte za novogradnjo Ljubljanske po\u0161te so izdelali v uradu za po\u0161tne gradnje na Dunaju, delo pa je prevzel kot najcenej\u0161i ponudnik ljubljanski gradbeni podjetnik Filip Supan\u010di\u010d<\/strong>. Temeljni kamen so polo\u017eili mesec dni po potresu, dne 21. maja 1895<\/strong>. Stavba je bila dograjena \u017ee 1. novembra 1896. leta. Po mnogih prizadevanjih je Ljubljana v letu 1897, do\u010dakala napeljavo telefonskega omre\u017eja. Dela so pri\u010deli opravljati v juliju. Pri\u010dakovali so, da bodo dokon\u010dana \u017ee v avgusta istega leta, vendar so se dela zavlekla, tako da so bila kon\u010dana 16. oktobra 1897 je ljubljanska telefonija oz. telefonsko omre\u017eje pri\u010delo delovati<\/strong>. Takrat je imela Ljubljana 66 naro\u010dnikov. Prepri\u010dani so bili, da se bo \u0161tevilo naro\u010dnikov hitro ve\u010dalo, \u00bb\u010dim spozna ob\u010dinstvo veliko dobroto te naprave\u00ab. \u017de 9 dni kasneje, 25. 10. 1897<\/strong>, je bilo ljubljansko dr\u017eavno telefonsko omre\u017eje vklju\u010deno v medkrajevni telefonski promet, ki se je odvijal na liniji Dunaj\u2014Trst. Tega dne je Ljubljana dobila telefonsko zvezo z Dunajem, Gradcem in Trstom<\/strong>. Isto\u010dasno z otvoritvijo omre\u017eja 16.10.1897<\/strong> je Ljubljana dobila tudi prvo javno telefonsko govorilnico<\/strong>.<\/p>\n V letu 1898<\/strong> je \u0161tevilo telefonskih naro\u010dnikov v Ljubljani naraslo na 89. V letu 1900 pa naj bi po Bogdanu Kurbusu \u0161tevilo telefonskih naro\u010dnikov drasti\u010dno naraslo, bilo naj bi jih kar 192. Ta \u0161tevilka je v resnici previsoka takega \u0161tevila naro\u010dnikov v Ljubljani ni bilo niti leta 1918<\/strong>. Za to leto navaja Fran Juri\u0161evi\u010d 155 telefonskih naro\u010dnikov<\/strong>. Svojo trditev utemeljuje s telefonskim imenikom za leto 1918, kar dejansko dr\u017ei. Prav malo je verjetno, da bi se \u0161tevilo telefonskih naro\u010dnikov v dveh letih naglo zvi\u0161alo in nato do leta 1918 nazadovalo. Z gotovostjo lahko zatrdimo, da je ljubljansko telefonsko omre\u017eje po\u010dasi raslo in da gre pri tem za pomoto (verjetnej\u0161a bi bila \u0161tevilka 92). Kdo so bili telefonski naro\u010dniki v Ljubljani? Odgovor bomo poiskali v telefonskem imeniku za leto 1918. Telefonske priklju\u010dke so imeli de\u017eelni in mestni uradi, razne ustanove (gledali\u0161\u010de, siroti\u0161nica, itd\u2026), tovarne, delavnice, trgovine, odvetni\u0161ke pisarne, uredni\u0161tva \u010dasopisov, banke in razna dru\u0161tva. Zasebnih telefonskih priklju\u010dkov je bilo malo, najve\u010d 10, med njimi predsednik de\u017eelnega sodi\u0161\u010da ter nekaj doktorjev in podjetnikov.<\/p>\n Tudi drugje na Slovenskem je telefonija vendarle po\u010dasi napredovala. Tako so v letu 1918 delovala naslednja omre\u017eja: Ljubljana<\/strong> (155 naro\u010dnikov), Koper<\/strong> (8 naro\u010dnikov), Piran<\/strong> (6 naro\u010dnikov), Gorica<\/strong> (18 naro\u010dnikov), Tr\u017ei\u010d<\/strong> (11 priklju\u010dkov)\u201d in Maribor<\/strong> (68 telefonskih priklju\u010dkov). \u0160e cela vrsta krajev pa je dobila telefon bodisi v po\u0161tnem uradu ali pa v \u017eandarmerijski postaji. V letu 1918 so bili to kraji: Bohinjska Bistrica, Dolenji Logatec, Gorenja vas, Jesenice, Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Radovljica, \u0160kofja Loka, \u017delezniki, \u017diri, Celje, Grobelno, Idrija, Se\u017eana, Konjice, Kri-\u017eevci, La\u0161ko, Ljutomer, Me\u017ea, Me\u017eica, Mo\u0161kanjci, Pragersko, Prevalje, Ptuj, Ra\u010dje, Radenci, Radgona, Rimske Toplice, Rogatec, Roga\u0161ka Slatina, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Strmi\u0161\u010de, \u0160entjur pri Celju, Lenart, Sv. Lovrenc na Pohorju, \u0160marje pri Jel\u0161ah, \u0160pilje, \u0160tore, Velenje in \u017dalec.<\/p>\n Kakor vse novosti je tudi telefonija v za\u010detku vzbujala pri dr\u017eavnih organih precej nezaupanja. Vso za\u010detno aktivnost pri uvajanju \u00bbnajnovej\u0161e in epohalne iznajdbe\u00ab je dr\u017eava prepustila privatni in ob\u010dinski pobudi. Tako so bile vse prve telefonske linije in omre\u017eja v ob\u010dinskih in privatnih rokah. Poleg ob\u010din so prve telefonske linije in omre\u017eja oblikovali veleposestniki na svojih posestvih. Kljub vsemu nezaupanju pa si je dr\u017eava iz previdnosti zagotovila monopol nad telefonskim prometom in je nato \u010dakala rezultate. Telefonski promet in vsa do tedaj napeljana telefonija se je podredila trgovinskemu ministrstvu. Kdor je hotel zgraditi lokalno telefonsko omre\u017eje, je moral pridobiti dr\u017eavno koncesijo. Ob podeljevanju koncesij si je dr\u017eava pridr\u017eala veliko pravic in dobesedno nobene odgovornosti. Tveganje je v celoti prevzel na svoja ple\u010da koncesionar. Dr\u017eava je imela tako pravico nadzirati telefonska omre\u017eja preko trgovinskega ministrstva in ustaviti delo koncesionarjeve centrale, \u010de se ji je to zdelo potrebno. Dolo\u010devala je pogoje za nastanitev uslu\u017ebencev in vi\u0161ino letne naro\u010dnine za telefonski priklju\u010dek. Dr\u017eava pa si je vzela tudi pravico do policijskega nadzorovanja lastnikov telefonskih priklju\u010dkov. \u017de po petih letih je lahko prisilno odkupila vse naprave. Po dvajsetih letih pa so vse naprave pre\u0161le v dr\u017eavno last. Medtem je moral koncesionar skrbeti za nadzor nad delovanjem telefonskih naprav.<\/p>\n \u0160tevilo lokalnih telefonskih omre\u017eij je hitro nara\u0161\u010dalo. Tako je bilo v Avstriji leta 1888<\/strong> Najbolj\u0161i opis razvoja telefonije pred I. svetovno vojno v na\u0161ih krajih katerega smo v ve\u010dini povzeli je opisal g. dr. \u017darko Lazarevi\u0107<\/strong> (link<\/a>) v Kroniki \u010dasopisa za krajevno zgodovino leta 1987<\/strong>. Celoten \u010dlanek si lahko preberete online<\/a> na strani Digitalna knji\u017enica Slovenije<\/strong> spletna povezava je navedena v uporabljenih virih.<\/em><\/p>\n <\/p>\n Uporabljeni viri:<\/strong><\/p>\n![\"Johann](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre123.gif\")
\nPoizkus prenosa \u010dlove\u0161kega glasu s pomo\u010djo elektri\u010dnega toka je opravil Nemec Filip Reiss leta 1861 kar je 15 let prej kot Aleksander Graham Bell<\/em><\/p>\n![\"080412](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre46.jpg\")
<\/p>\nKako pa je dobra stara telefonija za\u010dela pot v na\u0161ih krajih?<\/h3>\n
![\"080412](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre622.jpg\")
\u00a0 \u00a0 \u00a0 \u00a0![\"080412](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre512.png\")
<\/p>\n![\"Ljubljana](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre718.jpg\")
\nLjubljana de\u017eelni dvorec danes sede\u017e Univerze v Ljubljani<\/em><\/p>\n![\"Villa](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre816.jpg\")
\nVilla Samassa in prva krajevna telefonska linija v Ljubljani<\/em><\/p>\n![\"Villa](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre913.jpg\")
\nVilla Samassa danes<\/em><\/p>\nKrajevna telefonija prva telefonska linija v dol\u017eini 140 metrov<\/h3>\n
![\"Prva](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre109.jpg\")
\nPrva po\u017earna gasilska telefonska linija. Danes je stavba bolj poznana kot zgradba v kateri biva \u0160entjakobsko gledali\u0161\u010de.<\/em><\/p>\n![\"Siemens](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre118.jpg\")
<\/p>\n![\"\u017delezni\u0161ki](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre128.png\")
\n\u017delezni\u0161ki kolodvor Trst \u2013 Sv. Andrej<\/em><\/p>\nNajdalj\u0161a evropska telefonska linija in gradnja novih po\u0161tnih poslopij<\/h3>\n
![\"Ljubljana](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre134.jpg\")
\nLjubljana \u0160elenburgova ulica na razglednici vidimo Hotel Slon in takrat novo zgradbo Po\u0161te na dana\u0161njem vogalu \u010copove ulice in Slovenske ceste.<\/em><\/p>\n![\"Pozdrav](\"https:\/\/test.pse.si\/sl\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2012\/08\/080412_1556_Zaetkidobre141.jpg\")
\nPozdrav iz Maribora razglednica poslana 10. avgusta 1899<\/em><\/p>\nZaklju\u010dek<\/h3>\n
\n28<\/strong> telefonskih omre\u017eij, 62<\/strong> javnih telefonskih govorilnic in 653<\/strong> telefonskih naro\u010dnikov. Leta 1894<\/strong> \u017ee 104<\/strong> telefonska omre\u017eja, 229<\/strong> javnih telefonskih govorilnic, 8732<\/strong> telefonskih naro\u010dnikov in 47<\/strong> medkrajevnih telefonskih linij, v dol\u017eini 4230 km<\/strong>. Zaradi tako hitre rasti krajevnih telefonskih omre\u017eij se je postavljalo vpra\u0161anje medkrajevne povezave. Ker ob ostrih pogojih in zelo velikih stro\u0161kih privatni podjetniki niso bili zainteresirani za izgradnjo medkrajevnih linij, je dr\u017eava prevzela to dol\u017enost. To in pa spoznanje, da lahko telefonski promet prina\u0161a velike dohodke, je napeljalo dr\u017eavo, da je pri\u010dela v 90. letih 19. stoletja graditi dr\u017eavna telefonska omre\u017eja in misliti na podr\u017eavljenje obstoje\u010dih privatnih telefonskih omre\u017eij. Tako so npr. tr\u017ea\u0161ko privatno omre\u017eje podr\u017eavili 1.1.1893<\/strong> le dva meseca po pri\u010detku dela telefonske linije Dunaj\u2014Trst. S tem datumom so pri\u010deli v Avstro-Ogrski podr\u017eavljati privatna telefonska omre\u017eja in odvzemati koncesije. Odkupi omre\u017eij so bili opravljeni do konca leta 1893. Dr\u017eavna blagajna pa je prevzela vsa omre\u017eja v eksploatacijo s 1.1.1894.<\/strong><\/p>\n